Zgodovine

geschichte.jpg

Zgodovina Koroške: Od Noriškega kraljestva do državne pogodbe iz leta 1955


Ime Koroška (Karantanija) izvira iz predindogermanskega besednega korena »car«, ki pomeni toliko kot »skalovje«.

Ime plemena »Carontani« je, kot je dokazano, prvič v 7. stoletju omenil geograf iz Ravenne v svoji Cosmographiji, oznaka regije »Carantanum« pa je prvič dokazal pred letom 800 zgodovinopisec Paulus Diaconus.


Že od kamene dobe naprej živijo ljudje na območju današnje Koroške. V drugem stoletju pred Kristusovim rojstvom so keltska plemena v alpskem prostoru ustanovili Noriško kraljestvo, katerega center je bil na Štalenski gori na Koroškem. Noriški Kelti so imeli dobre gospodarske stike do Rimljanov. Posebej znano je bilo na Koroškem pridobljeno železo. Leta 15 pred Kristusovim rojstvom je postal Norik del Rimskega imperija. Provinca Norik je segala od Donave do današnje Slovenije. Glavno mesto province je bil dolgo časa Virunum (na Gosposvetskem polju severno od Celovca). V bližini Špitala ob Dravi je nastalo rimsko mesto Teurnia. Noriški Kelti so prevzeli jezik in običaje Rimljanov. Prvo pokristjanjevanje na Koroškem je potekalo okoli leta 300 po Kristusu iz oglejskega patriarhata, Virunum in Teurnia sta postala škofovska sedeža.


Med preseljevanjem narodov sta propadla antična kultura in zgodnje krščanstvo. Na koncu tega obdobja so se okoli leta 600 naselila slovanska plemena v alpski prostor. Ti so ustanovili kneževino Karantanijo, ki je imela center na Krnskem gradu na Gosposvetskem polju (severno od Celovca). V 8. stoletju so postali Karantanci odvisni od Bavarcev. Hkrati se je iz Salzburga začelo ponovno pokristjanjevanje dežele.


V 9. stoletju so odstavili slovanske kneze po uporu. Karantanija je bila sedaj mejna grofija frankovskega cesarstva. V deželo so se začeli priseljevati Bavarci. Že nad 1000 let torej na Koroškem prebivata dva naroda. Iz bavarskih priseljencev so izvirali nemško govoreči Korošci, iz slovanskih prebivalcev zgodnjega srednjega veka pa slovensko govoreči Korošci.


Od leta 876 naprej je v Karantaniji vladal Arnulf, nezakonski sin frankovskega kralja Karlmanna. Pozneje je postal cesar frankovskega cesarstva in v zgodovinskih knjigah ga imenujejo Arnulf Koroški. Leta 976 je Koroška postala svoja vojvodina, s čimer velja za najstarejšo zgodovinsko-politično individualiteto med današnjimi avstrijskimi zveznimi deželami. Koroške vojvode so ustoličevali s svojimi obredi na knežjem kamnu na Krnskem gradu (do leta 1414) in na vojvodskem prestolu pri Gospe Sveti (do leta 1651). Leta 1518 je cesar Maksimilijan I. podaril koroškim stanovom Celovec in nato je postal deželno glavo mesto. Med leti 1797 in 1813 je bila tudi Koroška prizorišče francoskih vojn. Vodja upora je bil Johann Baptist Türk, »koroški Andreas Hofer«.


Po prvi svetovni vojni in po razpadu Donavske monarhije je jugoslovanska država SHS postavila ozemeljske zahtevke Koroški. Začasni koroški deželni zbor pod deželnim upraviteljem Arthurjem Lemischem je sklenil, da pristopi novi državi Nemška Avstrija in 5. decembra 1918 v tajnem zasedanju vojaški upor proti vdirajočim južnoslovanskim četam. Koroški brambovski boj pod vrhovnim poveljnikom Ludwigom Hülgerthom je bila osnova za to, da so zavezniške sile podprle plebiscit. 10. oktobra 1920 je naposled glasovalo 22.025 ljudi (59,04 odstotka) za to, da ostane Koroška pri Avstriji. Skoraj vsak drugi glas je bil od Korošca s slovenskim pogovornim jezikom. Koroška je pa s podpisom državne pogodbe iz St. Germaina izgubila Kanalsko dolino in občino Bela peč Italiji ter občino Jezersko, Mežiško dolino in območje okoli Dravograda Jugoslaviji.


Po drugi svetovni vojni je bila Koroška britanska zasedbena cona, Jugoslavija je ponovno zahtevala vključitev Koroške oz. delov dežele. S koroške strani so odločno poudarjali nedeljivost dežele. S sklenitivijo državne pogodbe z Dunaja maja 1955, ki jo je sopodpisala tudi Jugoslavija, se je končala mednarodna razprava o koroškem mejnem vprašanju. V državni pogodbi so zasidrane tudi pravice avstrijskih manjšin (7. člen).